Odprto inovirati in kaj pomeni biti agilen

Dajmo si najprej po domače razložiti pojem inoviranje. Inoviranje je v svojem bistvu izboljševanje nečesa relativno slabega. Inoviranje je nekaj zelo naravnega v življenju. 

Samemu sebi smo večni inovator, še posebej v otroštvu in mladosti. Vprašanje je, koliko smo pripravljeni in tudi usposobljeni, da izboljšujemo življenja drugim. Ko v podjetnih govorimo o inoviranju, govorimo o iskanju boljših rešitev. In ko rečemo “odprto inoviranje” to pomeni, da smo odprti za predloge in rešitve od kogarkoli od zaposlenih (ne le razvojnikov), od dobaviteljev, od prodajne mreže, od inštitutov, univerz, študentov in celo od uporabnikov in laične javnosti. Seveda to ne pomeni, da si z vsemi temi različnimi deležniki ustvarimo kaos. Prav je, da ne glede na to kdo inovira, vsi sledijo neki dobri praksi (procesom, orodjem), ki je v vsakem podjetju malo drugačna. In tu lahko vključimo besedo agilen. Agilen pomeni, da si gibčen in prilagodljiv v tem kar počneš. 

Kje vidite dodano vrednost odprtega inoviranja? Vrednost biti agilen? 

Nasprotno od odprtega inoviranja je delegiranje podrobno definiranih razvojnih nalog v razvoj. Da se razumemo, včasih je potrebno tudi to. Toda, ker je svet vse bolj kompleksen in nepredvidljiv, ga ne moremo reševati z enostavnimi razvojnimi nalogami, niti se ne moremo zanesli na izključno svoje “inovacijske” vire. Ključna dodana vrednost odprtega inoviranja je vključevanje zunanjih “inovacijskih” potencialov. Kolektivno znanje širšega sveta okoli nas je namreč neprimerno večje od našega individualnega znanja. Niti največje svetovne firme ne inovirajo več vsega sami, interno. Ravno nasprotno, največje družbe aktivno podpirajo na desetine zunanjih inovacijskih procesov. Inoviranje je na nek način raziskovanje, je predfaza klasičnega razvoja. 

Kje so prednosti, slabosti tega? 

Prednost odprtega inoviranja je, da običajno pridemo do rešitev, ki se jih pred tem nismo niti približno predstavljali. S pomočjo zunanjih deležnikov je namreč možno ustvariti na desetine novih manjših in večjih inovacij oz. izboljšav. Uspehi seveda niso samoumevni. Procesov (odprtega) inoviranja ne smemo podcenjevati, kar je lahko slabost. Z inoviranjem oz. odprtim inoviranjem se je potrebno sistematično ukvarjati. Bolj pomembno od ideje odprtega inoviranja je disciplina izvajanja oz. še bolje upravljanja odprtega inoviranja. Slabo je, če (odprtega) inoviranja ne upravljamo sistematično. Kako v podjetju spodbujati odprto inoviranje, agilnost? Vaša priporočila? Če govorimo o odprtem inoviranju, to je o vključevanju zunanjih virov znanja, izkušenj, tehnologij ipd., potem le te “vire” najlažje spodbudimo z dobrimi izzivi. Izzivi morajo biti ambiciozni in v njih moramo verjeti. Izzivi morajo biti smiselni za večino kolektiva. Kot je npr. rekel John F. Kennedy: “Odločili smo se, da gremo na Luno …”. Smisel in motiv sta si v resnici zelo blizu. Zaposlene in ostale pri tem spodbujamo z iskreno komunikacijo, z aktivnim vključevanjem, s kulturo zaupanja, z dobrimi zgledi, s praznovanjem uspehov, s toleriranjem neuspešnih poskusov, ki so nas nekaj naučili. V “obdobju” inoviranja potrebujemo biti predvsem ljudje.” Inoviranje oz. izboljševanje je zelo “človeško” in ne “računalniško” delo. 

Kaj menite o povezovanju s Start upi?

Startupi so le eden od virov odprtega inoviranja. Povezovanje je smiselno le s tistimi startupi, ki bi utegnili iz nekega specifičnega razloga pomagati pri izvedbi naše ambicije oz. vizije. Povezovanje zaradi povezovanja nima smisla, razen v smislu dobrih PR zgodb. 

Poznate primere dobrih praks? 

Družba Kolektor je kot mnoge slovenske družbe ogrožena z vidika trendov električne mobilnosti, delitvene ekonomije ipd. Pred približno štirimi leti so se odločili za inoviranje lastne industrije (digitalizacija, pametne tovarne) in za vzpostavitev takih rešitev, da jih bodo lahko prodajali drugim sorodno velikim družbam (dodaten steber poslovanja). Pregledali so vsaj 150 bolj “tehniških” startup ekip v regiji in se tako ali drugače povezali s šestimi ekipami, s katerimi si pomagajo razviti to svojo ambicijo. 

Kaj bi svetovali, kako postati bolj agilen? Koga aktivirati? Katere veščine spodbujati? Kako se tega lotiti? 

Zelo na kratko. Inovativnost in agilnost ne smeta biti cilj temveč le sredstvo za dosego zelo smiselne in smele ambicije. Govorjenje ne pomaga veliko, potrebno je začeti delati in pri tem vztrajati. Vsakemu prvemu koraku sledi naslednji prvi korak. Vsak korak ne uspe, kar je čisto sprejemljivo, če se lahko ob tem kaj naučimo. Razumeti moramo, da ni potrebno, da vsi enako korakamo. Inovativnost velikokrat pride iz raznolikosti, iz sprejemanja drugačnosti. Če smo včasih imeli za prilagoditve od pet do deset let, se danes ti časi vsaj razpolavljeni. Priporočam hiter začetek v omejenem obsegu. 

Avtor: Lojze Bertoncelj, partner v CorpoHub-u
Prirejeno po objavi v glasilu Kovači smo (Unior)

Podporniki
Medijski partner
Dosedanji udeleženci

Copyright © 2019 CorpoHub